Angležko 2.0: od kviza do učne poti

Prva različica Angležkega je bila kviz. Izbral si lekcijo, odgovoril na deset vprašanj, dobil točke in šel naprej. Delovala je — in imela je napako, ki je nisem videl, dokler nisem pogledal podatkov.

Ljudje so reševali lekcije. Besed se niso učili.

Razlika je v tem, da lahko na vprašanje »kako rečeš sneži« odgovoriš pravilno trikrat v enem tednu in ga čez mesec dni ne veš več. Kviz tega ne opazi. Pokaže ti zeleno kljukico in gre naprej, ti pa imaš občutek, da znaš — dokler te nekdo ne vpraša v živo.

Vse, kar je 2.0, izhaja iz te ene ugotovitve.

Ena pot namesto stotih vaj

Najprej je moral pasti seznam. V 1.0 si imel lekcije razporejene po poglavjih in sam si izbiral, katero boš odprl. To zveni kot svoboda, v resnici pa je breme: vsakič, ko odpreš aplikacijo, moraš sprejeti odločitev, preden se lahko začneš učiti. Večina ljudi takrat ne izbere — zapre.

Zdaj je učna pot. Snov izbereš enkrat, potem pa je pred tabo samo naslednji krogec. Vsaka lekcija ima štiri dele, na koncu snovi pa stoji Zlata lekcija, ki pobere vse skupaj.

V aplikaciji je 120 snovi, od prvih besed do medijske pismenosti in pogajanj — od A1 do C1. Pod njimi je 2347 lekcij in skoraj 30.000 vaj. V 1.0 je bilo lekcij 207.

Aplikacija, ki ve, kdaj boš pozabil

Ideja je preprosta, izvedba ni. Vsaka beseda, ki jo srečaš, dobi svojo oceno, kako trdno jo imaš. Ko odgovoriš pravilno, se naslednja ponovitev odmakne. Ko se zmotiš, se približa. Beseda se vrne točno takrat, ko si na robu, da bi jo pozabil — ne prej, ker bi bilo dolgočasno, in ne pozneje, ker bi bilo prepozno.

To ni moj izum. Razmik med ponovitvami je star raziskovalni rezultat in ga uporablja vsak resen program za učenje besedišča. Novo je, da ga vidiš: Zemljevid znanja pokaže vse tvoje besede kot povezane točke in kako močno jih v resnici znaš.

Prvič, ko sem ga odprl s svojim računom, sem bil razočaran nad svojo številko. To je bil dober znak — pomenilo je, da meri nekaj resničnega in ne tega, koliko sem klikal.

Ježek

Maskota je bila ena glavnih stvari, ki sem jih hotel v 2.0. Ne kot okrasek na koncu, ampak kot nekaj, kar je bilo v načrtu od začetka.

Razlog je preprost: ko se učiš sam na telefonu, ni nikogar, ki bi reagiral. Odgovoriš pravilno in se ne zgodi nič. Odgovoriš narobe in se tudi ne zgodi nič. To je razlika med učenjem z nekom in strmenjem v zaslon, in prav ta razlika odloči, ali se boš jutri vrnil.

Ježek je zato v vsaki lekciji. Odzove se na pravilen in na napačen odgovor, spremlja te skozi uvod in v nedeljo pove svoje mnenje o tvojem tednu. Ni tam, da bi te opominjal — tam je, da nisi sam.

Ob njem je šel na novo tudi cel uvod. Prva različica je bila preveč podobna temu, kar že poznaš — zaobljeni gumbi, močne barve, vzklikajoči napisi. Izgledala je znano in prav zato narobe: kot slabša izvedba nečesa, kar ljudje že imajo na telefonu. Boljše je biti svoj in tvegati, da nekomu ni všeč, kot biti druga najboljša kopija.

Največ časa pri tem ni vzela zasnova, ampak ena sekunda — kdaj naj se začne izpisovati naslov vprašanja, da se ne sproži še med prehodom med zasloni. Takšne stvari nihče ne opazi, dokler niso narejene prav.

Vse ostalo

Niz šteje dneve zapored. Jezika se ne naučiš z enim dolgim popoldnevom, ampak z desetimi kratkimi, zato je niz najmočnejše orodje v aplikaciji. Če kakšen dan zamudiš, ga pokrije zamrznitev.

Izzivi in mesečne značke. Dnevni izziv, dvoboji s prijatelji in značka, ki ostane na profilu za vedno.

Tedensko poročilo. Vsako nedeljo pregled tedna in Ježkovo mnenje o njem.

Avatar, ki ga sestaviš sam. Napredek tako nosi tvoj obraz, ne generične podobe.

Focus Mode. Na iPhonu lahko zakleneš moteče aplikacije, dokler ne opraviš svojih lekcij. Odločitev sprejmeš enkrat, telefon poskrbi za ostalo.

Družinski paket za do šest oseb in šolski računi, pri katerih se učenec prijavi s kartico, ki jo dobi pri uri — brez e-pošte in gesla.

Kar se je upiralo

Pet mesecev ni bilo pet mesecev pisanja novih funkcij.

Vmes sta šli skozi dve veliki nadgradnji okolja, do Expo SDK 57 in React Native 0.86. Takšna nadgradnja je po navadi ena vrstica v datoteki in teden iskanja, katera knjižnica je ob tem odpovedala. Tri sem moral odstraniti ali zamenjati, ker jih nihče več ne vzdržuje.

Nekaj časa je aplikacija ob zagonu pokazala črn zaslon — samo v produkcijski različici, nikoli pri razvoju. Takšne napake so najslabše, ker jih ne moreš opazovati; vidiš samo rezultat in moraš sklepati nazaj.

Najbolj pa mi je ostala tista, kjer je avatar uhajal med računi na isti napravi. Odjaviš se, prijaviš kot nekdo drug in gledaš tuj obraz. V kodi nedolžno, v praksi zoprno.

Koliko je tega

Največ dela je šlo v nove funkcije — in v vsebino.

Učna pot, ponavljanje z razmikom, Zemljevid znanja, izzivi, dvoboji, mesečne značke, tedensko poročilo, avatar, Focus Mode, družinski paket, šolski računi. Vsaka od teh je svoj zaslon, svoje tabele v bazi, svoje poti na strežniku in svoj kup robnih primerov, ki jih odkriješ šele, ko jo da nekdo v roke.

Druga polovica je vsebina in te se iz aplikacije ne vidi. 120 snovi, 2347 lekcij, 29.871 vaj. Vsaka snov potrebuje ime, opis, raven, teorijo in seznam besed. Vsaka lekcija ve, katere besede uvaja in kaj mora biti opravljeno pred njo. Vsaka vaja ima vrsto, vprašanje, pravilen odgovor, verjetne napačne odgovore in težavnost — in če je en sam napačen odgovor prelahek, vaja ničesar ne preveri.

Za primerjavo: 1.0 je imel 207 lekcij in 1854 vprašanj. To je enajstkrat več lekcij in šestnajstkrat več vaj.

Zraven gre še vse, kar ni ne funkcija ne vsebina: prijava z Googlom in Applom, naročnine na treh platformah, obvestila, oglasi, varnostne kode, nadzor napak, učiteljski portal. Nič od tega ni v seznamu novosti, ampak brez tega ne dela nič.

Kviz je bil zabaven in pozabljiv. Aplikacija, ki si zapomni, kaj si pozabil, je za eno popoldne manj zabavna in za eno leto bistveno uporabnejša.